Olga Čečkova: »Preprosto. Mlade lahko k športu privabimo samo s športom.«

V junijski številki Logaških novic lahko na 31. strani najdete pogovor s trenerko starejših deklic, nekoč pa vrhunsko rokometašico Olgo Čečkovo. Celoten intervju lahko sedaj preberete tudi na naši spletni strani. Povezava do publikacije, ki v občini Logatec izhaja že več kot 50 let, lahko najdete na tej povezavi.

V mlajših selekcijah RK Zvezda Logatec deluje tudi Olga Čečkova. Legendarna rokometašica, ki jo širša javnost pozna po dveh evropskih naslovih s Krimom Mercatorjem, trenira ekipo starejših deklic. Prvič se je v Logatcu predstavila že v sezoni 2012/13, ko je oblekla članski dres.

Z rokometom se ukvarjate praktično celo vašo življenje. Od kod ljubezen do tega športa?

Rokomet sem spoznala v drugem razredu. Bilo je preprosto, takratni trener nas je povabil na pregledne treninge in mislim, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Prihajam iz ruskega mesta Brjansk, nedaleč od Moske, v šoli smo imeli morali opraviti različne športne obveznosti, perspektivna sem bila še v atletiki in teku na smučeh, a vedno je bil rokomet na prvem mestu.

Kasneje sem bila sprejeta na policijsko šolo, a me je trener skoraj prisilil, da nadaljujem za trenerja in mi za odločitev namenil samo 24 ur. Poslušala sem ga in dogovorila sva se, da mu diplomo vržem na mizo. Še danes je zame uganka, kaj je takrat videl na meni in verjel, da bom nekoč zares postala trenerka.

 

Letos Krim Mercator praznuje 20. obletnico prve evropske lovorike. Kako se vi spominjate tiste sanjske sezone in prepolnega Kodeljeva?

Sama do zadnjega trenutka nisem vedela, kaj smo zares dosegle. V vseh nas se je nabiralo veselje, po finalu smo bile utrujene in izpraznjene zaradi res trdega dela. Ob mešanici vseh občutkov sem šele naslednji dan sem zares dojela, kaj nam je uspelo. Celotna sezona in vse obveznosti, ki smo jih imele so nas precej zbližale in preprosto se nismo želele ustaviti.

 

V Logatcu ste prvič zaigrali v sezoni 2012/13. Kdo vas je takrat povabil v ekipo?

V Logatec me je najprej povabil moj bivši trener Robert Beguš, da bi skupaj s še tremi soigralkami pomagala ekipi. Prepričal me je, da bom tako pomagala klubu in igralkam. Kasneje me je poklicala predsednica kluba Martina ter ob srečanju vprašala, ali bi delala v takem majhnem in luštkanem klubu. Zame je to poseben izziv, prej sem delala v Krimu, ki je seveda velik klub. Odločila sem se, da se želim preizkusiti in danes sem tukaj.

 

Tudi veliko vaših soigralk iz evropskega Krima je šlo na podobno trenersko pot. Kako dobro mlada dekleta poznajo vašo rokometno pot in soigralke iz zlatega obdobja?

Ne le, da so za njih le slišale, pač pa smo na nekaj treningov tudi povabili nekatere najboljše posameznice iz tistega časa na primer Marino Vergeliuk, Natašo Derepasko in Ljudmilo Bodnievo. Punce so tako dobile tudi to izkušnjo in zagotovo poznajo tudi ostale igralke.

 

V tej sezoni vodite ekipo starejših deklic, nekaj deklet pa je z vami tudi v kadetski selekciji Krima. Kljub prekinitvam zaradi korone se zdi, da vam gre na tej poti odlično. Kje je skrivnost uspeha?

Ni velike skrivnosti. Dekletom zaupam in one lahko zaupajo meni. Ko motivacija pade, se moramo potruditi vsi. Niso vsa dekleta enaka – kakšna rabi malo strogosti, nekatere pa je treba pustiti pri miru. Ne smemo šteti samo zmag, veselim se tudi, ko nas uspe dober trening ali kakšna dobra poteza. Na situacijo takoj dobimo drugačen pogled in gremo naprej.

 

Kako lahko mladim približamo šport in jim pokažemo ljubezen, ki jo do rokometa gojite vi?

Preprosto. Mlade lahko k športu privabimo samo s športom. Najmlajšim moramo pripraviti čimbolj zanimive treninge, starejši pa morajo spoznati, da v športu ne pride vse naenkrat in je potreben trud. Ko zadišijo prve zmage je vse lažje, saj še rajši pridemo na naslednji trening.